Branja drevesom

Saturday  22 April  2017  10:00 AM    Saturday  22 April  2017 12:00 PM
Save (84) Saved (85)
Invite friends

V soboto, 22. aprila, na svetovni dan zemlje, dan pred svetovnim dnevom knjige, se bomo pod vodstvom gozdnega mistika Jakoba Šubica – Jake podali v gozd, kjer bomo v zahvalo za knjige, ki izhajajo iz njih, brali drevesom. Tokrat pa ne bomo le brali gozdu, ampak bomo ob vsaki točki postanka po izboru Jake poskušali brati tudi sama drevesa.

Možnost branja imajo pisatelji in pesniki, ki bodo interpretirali svoje, avtorsko leposlovje. Vabljeni tudi drugi obiskovalci, ljubitelji gozda in literature.

Dobimo se na parkirišču pri Podružnični osnovni šoli Topol, na Katarini, Topol pri Medvodah 17.

Pohod ob vsakem vremenu.

Udeležba na lastno odgovornost.

Več podatkov: Gregor Rozman ...

Vabljeni!

Načrtovalca dogodka:

Jakob Šubic je po poklicu gozdar. Gozd čuti, mu piše pesmi, nevedne poučuje o njegovih skrivnostih. Leta 2007 je izdal Škratove pripovedi, objavljal pa tudi članke, med katerimi bi omenili najbolj revolucionarnega: "Gozd kot učilnica za vse predmete otrok vseh starosti", leta 2012 objavljen v Reviji za razvoj globalne dimenzije kurikula (Zavod RS za šolstvo). Pri Zavodu PraNa z ustanoviteljico Tannjo Yrsko izvajata projekt "Uvajanje in promocija odprtega učnega okolja".

Gregor Rozman je Uršljan, leta 2009 je pri JSKD izšla njegova prvenka Crux Ansata, leta 2011 pa pri Cankarjevi založbi še Tapkanje na mestu, ki je poželo pet kritiških odzivov. Zadnja leta eksperimentira z besedami, ki jih sicer ne ujame več v knjižno izdajo, temveč namenja odprti publiki na družabno družbenih omrežjih.


KUD Fofité Commento inserito tramite Facebook
-- 23/04/2017 04:57
Fotografije z dogodka, avtor: Gregor Rozman ...

KUD Fofité Commento inserito tramite Facebook
-- 23/04/2017 04:56
Fotografije z dogodka, avtorica Kaja Aleš Luznar ...

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 22/04/2017 03:30
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (literarne predloge): današnji avtor: Jakob Šubic (Jaka Šubic): Pomladna Misel Sem za to, da občudujem lepoto narave, naravi predajam Sebe. Prebudi se Ljubezen, prestavi celotno vesolje na višjo raven bivanja.

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 21/04/2017 04:31
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (literarne predloge): današnja avtorica: Saška Kalič: Bukev Na levem ovinku, kilometer preden obrnem, kadar jih tečem deset, stoji bukev. Ona. Bukev objemalka sem jo poimenovala. Ženska. Trdno in pokončno kljubuje bližini ceste in brani ostanke svojega doma. Že od daleč se občuti njena močna energija. Najprej je bila ona, šele potem cesta. Ampak človek se je odločil, ker pač takšne pravice ima, oziroma si jih je vzel, da bo zaradi svojih interesov zarezal v njeno okolje, v bližino njene biti. Iz ene strani zasuta z ostrim peskom, trdno brani svoje ozemlje. Na drugi strani pa ohranja in hrani svoje življenje tako, da čvrsto zariva korenine v prst, išče vodne izvire tam globoko spodaj, svojo košato in bujno krošnjo pa nastavlja sončnim žarkom in z njimi lovi bogato sladkobo. Odločna, uporna in neomajna, živi z vsemi letnimi časi in človekom. Pozno jeseni potegne vase vse tekočine, odvrže listje, varčuje z energijo in čaka, da mine mraz. Spomladi odpre vse pipe in napolni vsako najmanjšo žilico, takrat žubori kot potoček. Na pladnju postreže z sladko kiselkastimi listi. Se ženi. Podari energijo. Zeleno zlato. Poleti raste, se redi, hrani svoje otročiče, postaja obilje, nudi hladno senco in zavetje. Ustavi korak. Ko pride čas, se poslovi od svojih otrok in krog je sklenjen. Zdaj sva prijateljici. Na začetku, priznam, je nisem niti opazila. Kdaj točno sva navezali prvi stik ne vem, sva si pa vsakič bili bolj všeč in želeli sva si bližine. Sramežljiv dotik se je s časom spremenil v dolg objem, ki se zdaj vedno zaključi s poljubom in zahvalo. Njena koža je gladka, zato na zunaj ne kaže let. Saj jo včasih prijazno povprašam, pa modro molči. Topla je tudi, ko brije ledeni veter in se po sivem lubju zlivajo dežne kaplje. Vedno, ko jo zagledam me preplavi radost, veselje in otroška razigranost. Tam je. Pripravljena, da prisluhne, da prišepne, da potrdi. Ne obsoja, ne kritizira, ne deli nasvetov, ne kaznuje, ni nečimrna, ni prepirljiva, ni zamerljiva. Velikodušno podarja točno tisto, kar v danem trenutku potrebujem. Iz njene krošnje potegnem radost in svobodo, iz njenih korenin moč in motivacijo. Večkrat obudi pozabljene spomine in misli napolni z ljubo melodijo. Včasih poboža ranjeno dušo, potolaži in obljubi, da bo boljše. Popiha po bolečem gležnju in nagradi z aplavzom za dosežen rezultat. Napolni z zmagoslavjem. Ponoči s svojo mogočno pojavo pokaže pravo pot. Jeseni vrtinči zlate odpadle liste in jih nagajivo meče v oči, pozimi nepričakovano stresa sneg za vrat. Ko si dan poda roko z večerom in svetloba zahajajočega sonca proseva skozi svilene liste, postane čarobno lepa. Dolge sence njenega debla postanejo vitke noge gozdnega bitja, ki na ogled postavlja svoje zeleno ogrinjalo. Vdihnem. Zadržim dih. Zaprem oči. V tistem delčku trenutka je samo moja, tam pustim svojo sled, svoj odtis in svoj vonj.
Janja Vidmar
-- 21/04/2017 04:31
<3
Renate Rugelj
-- 21/04/2017 04:31
<3

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 20/04/2017 04:14
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (literarne predloge): današnja avtorica: Alja Adam: Dolgo smo čakali na dež Dolgo smo čakali, da so kaplje zmehčale presušeno istrsko zemljo, da so se naše razmočene pore odprle in smo pod kožo spravili vtise kot drva v lopo. Sedeli smo na verandi in pozorno strmeli v kobilico v travi, kakor da bi gledali skozi objektiv fotoaparata tik pred pritiskom na sprožilec. Vsak od nas je postal del enega samega kadra, kroženja vode z neba na zemljo in z zemlje nazaj na nebo, trenutka, ko se Tjaša nasmehne in pravi, da je srečna, ker so srečne mokre rastline, in smo vsi ostali srečni, ker je srečna Tjaša.

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 19/04/2017 04:24
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (literarne predloge): današnji avtor: Gregor Rozman: Odlomek iz zgodbe Povest o štirih materah, iz zbirke crux.ansata, 2009 Pisateljeva pot se je vila med posušenimi travniki in vijugala po obronku gozda plemenitih listavcev. Med boječim približevanjem začrtani destinaciji sem jeklenega konja ravno toliko brzdal, da sem si še lahko privoščil sprotno procesiranje panoramskega razgleda. Prisegel bi, da sem za desetinko sekunde med debli uzrl satira. Preden sem Čatež sploh dosegel, sem zaradi nervoznega mežikanja že videl njegovo glavo z rogovi. Kmalu ga je zamenjala cerkev z dvema zvonikoma. Ne da bi se želel ogniti Levstikovemu duhu, ki se poldrugo stoletje sprehaja od Litije do Čateža, sem tako v samem kraju zavil levo, proti Zaplazu. Zabaven spomin na pripovedovanje gorenjskih stanovskih kolegov, ki se vsako leto podajo na pivski pohod od Lidije do Čadeža – sicer vsi še pred zadnjo gostilno omagajo – me je pomiril. Naposled sem v prvi hitrosti po težkem vzponu in nekaj desetletij starih spominih zapeljal v hribovsko vasico. V njih je mala planjava ostala zapisana kot otroška nostalgija. Od cerkve do kapelice z zdravilno vodo, nekje na pol poti, tam, proti središču vasi, leži nekoliko nenavadna mlaka, ob kateri sem še kot otrok opazoval hribske urhe in se z njimi igral. Na moje prijetno presenečenje so bili še tam. Zaplaška dinastija dvoživk se kljub podnebnim spremembam ni prekinila. Ta nerodna in simpatična oblika kolutojezičnic, klasificiranih z »Bombina Variegata«, je še naseljevala to območje. Ko sem se približal vodi, so se prijazni lenuhi nehali sončiti. Poskakali so v vodo ter odplavali proti sredini mlakuže. Nekateri so zajeli sapo in se potopili na dno ter potisnili svoje glave v podvodno rastlinje. Drugi, površinski, so bili bolj pogumni. Njihove glave in okončine krakov so molile iz vode, medtem ko so debeli požeruhi žuželk komaj ostali na površju in nerodno pluli v bolj navpičnem položaju, pri čemer so iz vode uspeli moliti le oči in nosnici, ki sta med dihanjem utripali. Zajel sem enega podvodnih mojstrov in ga spustil na kopno. ko sem se mu ponovno približal z dlanjo in ga prevrnil, se je ustrašil, zvil in izbočil svoj rumeno modri trebuh v urhov refleks. Pogled na nekaj, česar nisem videl več kot dvajset let, me je osrečil, da sem premagal strah pred peklenskimi zublji monoteističnega Zaplaza. Najbližjemu pripadniku narave sem pustil prepričanje v njeno neokrnjenost in se odmaknil, češ da me je prestrašil in odvrnil od tega, da bi ga s svojim kljunom ali kačjim gobcem požrl. Zmagal je. Med nadležnimi mušicami in komarji sem nadaljeval proti vodni kapelici. Hladna gozdna pot me je navdajala z občutkom, da nisem dobrodošel. Čedalje bolj sem se počutil kot mladi Lovro Kuhar, ko je premagoval svoj največji strah. Ko sem dosegel dno pekla, sem opazil, da sta iz kapelice molili pipa in ročica za tlačenje vode iz vodnjaka. Prijel sem za ročico in napolnil eno izmed manjših plastenk z vodo ter se odpravil proti avtomobilu. Zvitega mojstra potapljanja na kopnem ob žabniku že davno ni bilo več. Verjetno se bo še nekaj dni potapljal globlje ali proti nedosegljivi sredini vode. Sami lužici se niti nisem približeval, da ne bi vznemirjal naravnega kraljestva. Žal mi je bilo, da svojega izleta nisem načrtoval ob mraku, ko se začne vasovanje. Vrnitev iz pekla je uspela.

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 18/04/2017 04:39
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (literarne predloge): današnja avtorica: Kaja Aleš Luznar: Tiho sporočilo Plehke besede se vijejo iz ust, plitke so duše, povsod je že Pust. Strašno, grozljivo, ne najdem besed, v kaj vse je zapadel ta svet. In redki so tisti, ki povsem brez zavisti, brez ličil in brez lasnic, se igrajo po pisti. Prostovoljci, aktivisti, ti so tisti; vsi nudisti, v trudu, da se zlaga, čeprav vedno ne pomaga, ker so špranje – in vse pušča… Zdaj ji zadoni po glavi, ko na odru gola se ustavi, slepa, nema in brez las, tam le, da zabava vas. Tiho sporočilo okrog besed se je ovilo in je radost prebudilo. Sklanja glavo in le čaka, hitreje se ji kri pretaka, pot po hrbtu ji spolzi, zdaj so že vsi odšli, zdaj na odru sama ždi. Tiho sporočilo zdaj končno je vzklilo – vesolje prav ga je zalilo.
Kaja Aleš Luznar
-- 18/04/2017 04:39
Hvala, Gregor :)

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 17/04/2017 04:30
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (literarne predloge): današnja avtorica: Glorjana Veber: Zgodovina Travniki so vstali zjutraj so pobrali svoja telesa in odšli v potovalke so zaprli regratovo lučko in njen veter odšli so tako da so vzeli tudi spomin nase zjutraj nihče ni iskal trave pobočja so bila gola zemljo je odnašalo nihče ni vedel bilo je običajno jutro deklica je odprla slikanico kmet je zoral brazdo stekla sem čez polje nihče nam ni povedal dokler ni nekega dne pomotoma zrasla bilka in naenkrat so bili vsi travniki tam že od nekdaj

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 16/04/2017 04:19
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (lterarne predloge): današnji avtor: Žiga Valetič: Postanimo bratje, topoli! Naj nas vrežejo, izpilijo, zasekajo, obrusijo in naj gorečih mislih, v čistih srcih delajo. In naj nas take pred sodbo Vrhovnega dajó ter ko nas vprašajo po kom, od kod prihajamo, jim zvesto recimo: »Valovi upa nas nesó, če ga za nas tu ni, le še otrpli bi bili na tihe, večne dni.« Tako recimo, tako želimo, bratje topoli, in milost se rodi.
Žiga Valetič
-- 16/04/2017 04:19
Mislim, da me je za tole pred 20 leti navdahnil Oton Župančič :)

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 15/04/2017 04:30
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (literarne predloge): današnja avtorica: Maja Gal Štromar: iz zbirke Boginja z zamudo, 2011 Je to zarja v zatonu ta purpur ki pada na strehe mest? Morda je le odsev okrasja ko najdeta se dva in dva se izgubita Lahko bi ti bil tisti ki legal z mano bi v neskončno votlost praznikov nedelj in razlagal bi ko v čaj bi mleka sipal kako genialnost preskakuje opne možganske vijuge sinapse src In ptičji let pokazal s prstom bi v nebo in moj obraz bi se nakremžil ko črni čebljajoči stvori drevoreda na naju posejala bi črevesni blagoslov da bi scvrla se v smehu kot podivjani češnji na pomlad ki sta se v istem parku iznenada prepoznali In stekla bi skozi utrujeno telesje naglodanih platan lahkotna kot koriandoli karnevala kot božični sneg kot nevestini konfeti bi z roko segel mi v lase in smeje obrisal sled sled čopiča vesoljnega slikarja ki trosi name srečo Tako razložil teorijo bi tega biološkega snovanja po domače sranja Spet bruhnem v smeh ta tvoja prstena poezija V zarji v zatonu v purpurju ki pada na strehe mest bil bi le odsev okrasja in kaj mi mar ko najdeta se dva in dva se izgubita
Maja Gal Štromar
-- 15/04/2017 04:30
:D

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 14/04/2017 04:39
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (literarne predloge): današnji avtor: Peter Rezman: Bezeg (naravni pojav v Delovni vasi)

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 13/04/2017 04:01
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (literarne predloge): današnji avtor: Kobrowsky (Kobrowsky Podzwodzny Skrapomspy): ***O DREVÉSU, KI NI ZNALO POGNATI KORENIN, ČEPRAV SE JE TRUDILO*** (nedokončana kratka zgodba) Imél je vnéto srédnje uhó, pošvedrane čévlje in sivo mréno čez désno okó. Prebavne motnje so ga mučile žé trétji dan, krvavél je iz rane na glavi, ki mu jo je s kamnom povzróčil Bundesfuhrer Steindl, ko ga je zjutraj našel spéčega na straži. V rokah je držal žago amerikanko, jo vlékel próti sebi in nató spustil próti kameradu Josefu Krzynskemu, Póljskemu janičarju, ki ga je za Nacizem navdušil njegóv dóber prijatelj in sošolec iz gimnazije, Franz Koebler, s katérim sta nekóč njegovi teti ukradla mačko in jo izsiljevala za 7 pfenigov ter na to pozabila, kam sta jo skrila ter tako ostala brez 7 pfenigov, teta pa brez mačke. Žagala sta drevó in zraven mrmrala pésem vročice in mraza, kajti oba je prevévalo obóje in bila sta žé na koncu z močmi. Pisalo se je leto 1943 in zima je bila kot v Rusiji, bi rekel Krzynski, a bi se močno zmotil, kajti za razliko od kolége Koeblerja, Rusije ni videl niti od daleč, ko se je kot usrano uscane trésel v okrvavljenih nacističnih hlačah sredi pohorskega hribovja ob doživljanju prijetne, rahlo hladne štajerske zime, ki se je v obliki lahkotnega pršiča raztezala po Osankarici, kolikor daleč mu je séglo okó, ko so mu snežinke silile v nosnice, iz katérih je jézno pihala njegova srd, ko se je jezil nad svojo usódo. A odnésel jo je bólje, kot njegóv pradéd, ki je že 20 let gnil pri Galiciji. Neznansko smešno mu je bilo, ko je odkril, da je Galicija 10 ur hoda niže, tam doli pri Šentjungertu, Sv. Jakob in Sv. Kunigunda jo stražita, dandanašnji pa ima Andrej Podpečan tam dopolnilno dejavnost. A déd je gnil 1000 km stran, v neki drugi Galiciji, kjer se je boril na strani Rusov. V Lvivu je imel ljubico, njegovo babico, ki mu je pripovedovala dedove zgodbe, kot bi bila sama tam. A mu je le brala njegova pisma, po katerih so se vile srage solzá in bridkósti. Bridkóst in solze so bile babičine, dédova pisma so bila junaška in pogumna, njegov pogum pa poguben. Ali pa je bila nemara pogubna zgolj človéška nrav, ki jih je vse pripeljala tja. Odplazil bi se bil ponoči 10 ur hoda daleč po globokem snegu do svoje Galicije, pri Sv. Jakobu pomolil in se priporočil Bógu, potlej pa začél gniti, kot že 20 let gnije njegóv déd. Šel bi bil, ako bi imél kómu pisati. Pa ni imel ljubávi v teh krajih. Ne v Celju, ne v Žalcu, ne v Lazah in ne v Velenju. "Včeraj smo pobili Pohorski bataljon", bi bil ponosno napisal. "Devetinšestdeset móž, žena in otrók smo pobili." Zase bi napisal, da jih je pobil sedem, čeprav je v resnici ustrelil samo enega pa še tega so našli po koncu boja napol živega krvaveti pod drevesom in ga je s puškinim kopitom dokončal kamerad Koebler.

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 12/04/2017 04:18
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (literarne predloge): današnja avtorica: Carmen L. Oven: Odlomek iz romana Tihotapci miru »In Mark – je res, da županja ni dala soglasja k prodaji vrtčevskega gozda?« ga previdno vprašam, saj o tem še nisem vsega vedel. »Res je. Pritiski so še, a za zdaj vrtec ostaja takšen kot je, edini vrtec s svojim gozdom daleč naokoli,« ga prvič odkar ga poznam slišim povedati nekaj s ponosom. »Trgovinska multinacionalka je želela graditi še eno nakupovalno meko,« Mark obrazoma ob sebi dodatno pojasni svoj odgovor. Proeski strese z glavo in ga pogleda: »Čakaj, vrtec Nane? Gozd z belimi debli?« »Prav ta, z gozdom belih brez,« prikima Mark in z jezikom ujame konček zelja z roba ustnic. »Poznam. Moja Taja hodi tja. So risali, zakaj imajo radi drevesa.« Mark se nasmehne: »In to kako risali. Da se ti srce odpre.« »Če ga še imaš …« nepričakovano v debato zareže tanek Malin glas. »Za zdaj smo jih nekaj še našli,« se odzove Mark. »Mislim, ljudi s srcem,« se spet dopolni in hipoma odmakne pogled z Malinega. Žvečim svoj zavitek in poslušam. »Risbe smo razobesili na hodniku v Mestni hiši, nekaj pa smo jih ponatisnili, povečali ter z njimi prelepili oglasni pano pred občinsko hišo,« pojasni Mark. »A to ste se šli. Nad rotovžem je na veliko pisalo Drevo sem, kaj vidim?« poveže Mala sliko spomina in Markove besede. Mark kima, Proeski pa ga gleda in tedaj ga prešine, od kod se spomni teh očal. »To je bilo to!« vzklikne Proeski. »To si ti! Se mi je zdelo, da sem ta čudna očala že nekje videl.« Nasmehne se, potem pa spet takoj zresni. »In, je vžgalo?« »Videti je, da. Županja je v petek na sestanku povedala, da že iščejo novo lokacijo, tako da …« »Dobri konci,« rečem in jih pogledam. »Se vam ne zdi, da bi lahko bilo tudi drugače?« Pogledajo drug drugega in potem spet mene. S pogledi, ki govorijo, da ne vedo, o čem govorim, zato nadaljujem: »Rad bi vam povedal zgodbo.«

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 11/04/2017 04:37
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (literarne predloge): današnji avtor: Feri Lainšček: Pan Ko šla zvečer sem bosa tam preko mladih trav, še veter me je božal in dež mi je dišal. Globoko sem čutila, kako pomlad dehti, se duša mi zganila je tam med rožami. Piščalko si urezal je v vrbju mladi pan, zapiskal je v širjavi od lepega pijan. Bila je taka pesem, da koža se ježi, res vzelo mi je sapo in vrela mi je kri. Plesala sva do mraka, se gledala v oči, nato sva zrla v luno, ki je med zvezdami. Posuta vsa s poljubi, ki jih le strast pusti, zaspala sem v travi in še sem z angeli.

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 10/04/2017 04:14
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (literarne predloge): današnja avtorica: Barbara Gale: Gozdna vila Stikala tujih luči se dotikajo zamrznjenih gozdnatih tal. Ilovico nosim v laseh in lepilo je na mojih dlaneh. Nekakšen vrtinec me prevzame, da se počutim kakor vila. V svilnata oblačila sem odeta, ko bi znala opisati vrtinec in oblačila. Ko bi letela.. kako bi letela.. Med nožnimi prsti se stikajo listi. Napol gnili ter polni rjave barve ter blata. Potopljena sem v blato. Kot gozdna vila lahko počnem marsikaj. Ne tresem se in lahko se oprimem vsega. Nosi me potok, tako lahka sem. Res je, list sem. Nikakršen kamen. Moja pot je nedokončana. In jaz potujem in plovem, potujem. Ne vem kam.
Jaka Šubic
-- 10/04/2017 04:14
Redke so resnične besede. Te so, solze mi tečejo po licih. Hvala, Jakob

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 09/04/2017 06:29
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (literarne predloge): današnji avtor: Mladen Blažević, Hrvaška prevod: Milan Lesjak Ko jo je zagledal ko jo je zagledal profesor iz agronomske fakultete je rekel da bo ta hruška tepka dobila svojo ploščico in da bo zaščitena kot naravni spomenik na vrhu hriba sta dve hiši hlev porušeni senik in hruška tepka, gnjilača ostale strehe se vej ne dotikajo niti ji ne moreš objeti debla bolj ozka je tam kjer raste iz zemlje pomislil sem da jo je nekdo prej okrasil z avtomobilsko gumo pa se je sama osvobodila profesor to pokaže s prstom - vidi se mesto cepljenja morala bi imeti dvesto let najbrž jo je prinesel nekdo ki se je vojskoval za Napoleona vedno rodi kmetje so iz njenih plodov pekli kruh ob slabi letini tudi njeno žganje je kot med potrebovali smo njene cepiče mi štirje, ki smo skupaj sadili velik sadovnjak Zrile se je vzpenjal v najvišje veje krošnje mali, suh nihalo ga je levo, desno komaj je rezal vrhove nato je spet rezal avgusta ko so na obrezanih mestih pognali novi izrastki tanki kot svinčniki od njih smo naredili štiristo cepljenk sadike posadili na pomlad na plantažo minilo je leto enega od nas sadjarjev prijateljev je vzela levkemija v dveh mesecih je kar odšel komaj smo se poslovili Zrile se je ločil, jaz se oženil in odšel v Istro bilo mi je predaleč četrtemu je še dlje zaradi ekonomske krize nismo prejeli denarja od države enkrat nismo pokosili drugič preskočili stara tepka iz svojih višin ni več videla svojih otrok zaradi trave blizu nje je nekdo iz mesta kupil hišo za vikend nek politik da bo imel kam peljati svojo tajnico iz občine so mu asfaltirali cestico na hrib gre mimo hruške to zimo je kar snežilo prišli so gor s plugom delavci so iztovorili kup soli pod hruško jim je bilo priročno na pomlad sem obiskal otroke od hruške bili so zadušeni od trave ali pa jim je zajec preglodal skorjo prišel je maj tepka brez popkov naslednji dan me pokliče profesor – tista tepka je dobila številko in zaščito samo ploščico ji je treba še pritrditi
Mladen Blažević
-- 09/04/2017 06:29
Hvala Gregor!

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 08/04/2017 04:52
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (literarne predloge): današnja avtorica: Andreja Burja Čerin: Drevo Neustavljiva sila zrele zemlje prerašča temo v tisočih smereh ljubi svetlobo nevidno utripajoče ožilje črpa življenje. Raste nabreka zelena svila se belo razcveta v dišeč slavospev blagodejna svežina naročje popotniku. Od poletja presijano zlato razkošje jeseni prinese sladko slovo utripanja v nedolžni belini zimske noči. V mrazu razteza veje golo spuščeno v korenine diha samoto tišino v enosti z vsem. Jutri bo južni veter spet prinesel pomlad.
Mojca Pavlovič
-- 08/04/2017 04:52
Zelo lepo čudovito 🌹🌸🌷
Jaka Šubic
-- 08/04/2017 04:52
Včasih se zdi, da sem sam. Da nihče tega ne vidi, ne čuti, zares. Andreja, hvala, da nisem sam, da me spomniš, da si lahko dovolim. Jakob

Gregor Rozman Commento inserito tramite Facebook
-- 06/04/2017 20:07
Pesniki in pisatelji berejo drevesom (literarne predloge): današnji avtor Peter Semolič: temen trak posut z listjem sredi bukev hrastov in redkih smrek z navzgor zavihanim oddaljenim koncem na levi položen breg ki se vzpenja do obronka na desni strma drča navzdol na dnu noč in šumenje morda studenec morda neznana žival Ljubljana, 31. oktober 2007

KUD Fofité Commento inserito tramite Facebook
-- 04/04/2017 15:36
Kako približno je bilo lani na Branjih drevesom, lahko spoznate z ogledom tega videa ...

KUD Fofité Commento inserito tramite Facebook
-- 27/03/2017 10:55
Naš vodnik po poteh Branj drevesom se včasih tudi pošali ... :)

Irena P. Beguš Commento inserito tramite Facebook
-- 05/03/2017 10:00
Pridem, poslušam drevesa, jih objamem, jim berem? <3

Miroslav Tičar Commento inserito tramite Facebook
-- 04/03/2017 06:10
Škoda, ravno takrat imam svoj literarni večer v Celju. Uživajte. :)
KUD Fofité
-- 04/03/2017 06:10
Pa naslednje leto. To počnemo vsak svetovni dan zemlje, in če je datum med tednom, beremo najbližjo soboto. Vabljeni! :-)

KUD Fofité Commento inserito tramite Facebook
-- 04/03/2017 05:15
Vabljeni, da si za več podatkov ter nagovor Jakoba Šubica ogledate kratek promocijski video ...
Is this your event? Claim it now

Make sure your information is up to date. Plus use our free tools to find new customers.